Doseči Sreča bilo bi povezano s sposobnostjo vsakega, da sprejme ali zavrne življenje takšno, kakršno je. Obstajajo ljudje, ki so bolj pripravljeni na srečo kot drugi.
Abraham Maslow, oče humanistične psihologije pravi, da je treba prepoznati bistvene dejavnike, ki opredeljujejo to sposobnost do sreče, odpraviti konkretne težave, namesto da bi živeli umaknjeni sebi in se izognili socialnim normam in družbeni pogojenosti.
Poleg tega potrjuje, da je sreča dosežena z dostopom do višje stopnje samospoznanja.
Obstajajo tudi drugi modeli in teorije, ki med drugim vrednotijo raziskave in koncentracijo na sedanji trenutek, da dosežejo določeno raven Sreča. Pravzaprav vsaka dejavnost, ne glede na to, kakšna je, zahteva koncentracijo pozornosti tukaj in zdaj, ki bi nas približala temu stanju, zato je cilj, da lahko te pogoje čim večkrat poustvarjamo v vsakdanjem življenju. Ta odnos postane nekakšen filozofija, sreča prihaja iz veliko majhnih vsakdanjih kretenj.
La Sreča Lahko se izrazi tudi s kozmično udeležbo ali občutkom sodelovanja v nečem večjem od samega sebe, nečem takem, kar nas hkrati ne zajema in ne vsebuje. Tu se sklicujemo na sam smisel življenja in na veliko bolj duhovno definicijo sreče.
Z bolj eksistencialnega vidika je Sreča dostopna bi bila šele po smrti. Nekateri verjamejo, da je temu tako in da bi bil naš prehod skozi zemljo le pripravljalna faza. Za te mislece ne šteje konec, ampak pot do tega konca.
Toda večina mislecev in intelektualcev se strinja, ko gre za izjavo, da Sreča ne pride sam. Svet v naši glavi ni resnični svet, nas nasprotuje nasprotovanje med obema. Disonanca in iluzija nista dobra prijatelja, delati moramo tako, da se svet, ki ga imamo v glavi, čim bolj približa tistemu, ki je resničen.